5 vprašanj, ki jih morate zastaviti partnerju, ko ga ne razumete!

V članku Ni mi več do tebe, ste lahko brali o tem, kako pride do odtujitve med partnerjema. Podlaga za moje razmišljanje je bila knjiga Ljubezen in spoštovanje, avtor knjige je dr. Emerson Eggerichs. Tokrat pa bom govorila o tem, kako se izogniti nesporazumom in odtujitvi na podlagi 5. vprašanj, ki so preverjena in vedno znova testirana na lastni koži.

To vprašanje skoraj bolj kot za moške, velja za ženske. Ženske pogosto zaradi hormonskega neravnovesja ne razumemo niti same sebe, kaj šele partnerja. Pride kak dan ali pa teden, ko kar nekaj »kokodakamo«, bentimo nad tem in onim, nič nam ne paše, pa v resnici še same ne vemo kaj nam je. Meni se velikokrat zgodi, da me kakšno dejanje ali beseda (ne nujno partnerjeva) tako zmoti, da začnem kot navita lajna klopotati tja v tri dni. Moj predragi mož se je v takih trenutkih pogosto počutil napadenega in utesnjenega. Logična obramba, ko se človek počuti napadenega pa je obramba in že je bil tu prepir in neskončno podajanje žogice sem ter tja. Temu neskončnemu podajanju se običajno uspeva izogniti že v začetku s preprostim moževim vprašanjem: »Želiš pri tem moje mnenje, ali želiš da te samo poslušam?« Običajno je odgovor nekje v stilu: »Ne vem! Poslušaj me!«, tu in tam pa si želim tudi njegovo mnenje o čem kar me teži.

S tem, ko mi mož postavi to vprašanje, sem se prisiljena za trenutek v svoji paniki in histeriji, ustaviti in premisliti kaj pravzaprav bi rada. Običajno mi v teh nekaj mikro sekundah uspe zajeti zrak in me prešine, da v mojem obnašanju očitno ni vse tako kot bi moralo biti. S tem, ko se uspem tega zavedati, se običajno že uspem malce pomiriti, če pa ne, pa me pomiri moževo mirno poslušanje, brez pripomb in komentarjev.

Možu vsekakor ni lahko brez pripomb poslušati moje lajnanje. Običajno mi revež niti ne uspe slediti, kljub vsemu pa mu to vprašanje pomaga zavedati se, da on ni kriv za moje počutje, da potrebujem le nekoga, da se mu izpovem, nekoga, ki bo razumel, da se še sama ne razumem. Ko mož to dojame, na svojo rohnečo ženo lahko gleda objektivno in jo pri tem razume bistveno bolj, kot če bi se vključil v debato in se pri tem tudi čustveno vpletel.

Tako moški, kot ženske včasih blebetamo nesmisle in malodane»iščemo« prepir, ko nam nekaj ne paše, pa še sami ne vemo kaj natanko je to. Sama velikokrat glasno protestiram, ko moj mož kake stvari ne pospravi za sabo. Na plano uspem privleči še tisoč in eno stvar iz preteklega tedna, meseca in celo leta, ko tega in onega ni storil. Tako se lahko pritožujem ure in ure samo zaradi »ene stvari«.

Prav lahko bi se moj mož zopet začel braniti in bi mi »poserviral« kup mojih napak, ki jih je opazil v preteklem tednu, mesecu ali letu, vendar se temu uspešno izogibava s preprostim vprašanjem: »In kako si se ob tem počutila, ko tega nisem storil/sem storil?«

To vprašanje me vedno pusti brez besed. Jaz se pritožujem glede neke banalne stvari, moj mož pa mene sprašuje o občutkih?! Ja, dejansko vse naše telesne reakcije izvirajo iz nekega občutja, ki se ga morda niti ne zavedamo. V mojem primeru je to običajno občutek, da nimam nič časa zase, za družino in da ves čas samo nekaj pospravljam in delam. Ko se uspem tega zavedati, je svet takoj lepši. Mož razume v čem je težava, skupaj narediva plan, kako si bova preostale obveznosti porazdelila in kako bova preostali čas preživeli skupaj. Tako prihranim tudi čas, ki bi ga »morala« vložiti v prepir. In vse to zaradi čisto preprostega vprašanja.

Ne glede na to kako uspešni ste v izogibanju prepirov s pomočjo prejšnjih dveh vprašanj, pa je težko verjetno, da se boste vedno uspeli izogniti kakemu sporu. Včasih enostavno nismo dovolj v stiku s sabo, da partnerjevega čustvenega stresa ne bi jemali osebno in že je tu spor in »pinkponkanje«. Nemalokrat se vse skupaj konča z glasnim protestiranjem ali kuhanjem mule. Takrat je bistvenega pomena, da »omilimo« škodo, s pravilnim pristopom.

Sploh ni važno, zakaj se je spor začel, kdo je začel in kdo ga je končal, važno je, da se spor reši. Spor med partnerjema je rešen šele takrat, ko si oba priznata, da sta bila zaradi njega prizadeta. Drug drugega po vsakem sporu poskusita vprašati: »Sem te s svojimi besedami/dejanji kakorkoli prizadel-a?«.

Vprašanje, ki spodbudi razmišljanje in pogovor o občutkih, četudi bi se eden, drugi ali oba želela le temu izogniti, zaradi prizadetosti. Priznajta si svojo prizadetost zaradi besed ali dejanj, ki sta si jih izrekla/storila tekom prepira. Konec koncev niti ni nujno, da sta prizadeta zaradi prepira. To vprašanje je še kako koristno tudi v primeru, ko sta se s partnerjem oddaljila, pa ne veste zakaj ali kdaj.

Partner vam je zaupal svoje občutke. Kaj pa zdaj? Ko si s partnerjem zaupata občutke, rane in prizadetost zaradi spora ali pa zaradi dogodkov iz preteklosti, je čas da poiščeta rešitve. Nihče nima rešitve na dlani in mnogokrat po čustvenem izlivu ostanemo brez besed. Super, spor je rešen, vendar vam to ne daje garancije, da se vse skupaj ne bo ponovilo. Z vprašanjem: »Kaj lahko storim, da se boš počutil-a bolje?« ste na dobri poti, da napake ne ponovite.

S tem vprašanjem pa ne le, da sebi olajšate vest in si zadate nalogo kako popraviti napako, del odgovornosti predate tudi partnerju, ki je bil prizadet. S tem vprašanjem prizadetemu partnerju ne bo več samoumevno, da ste »krivi« in da vas lahko zaradi tega do konca življenja pribija na križ. Tudi prizadeti partner bo tako moral pobrskati po svojih občutkih in pomisliti, kaj bi si želel, da bi bilo drugače. Na vas pa je, da se potem poskušate njegovih želja v prihodnje držati.

Beseda oprosti je najtežje izgovorljiva beseda v našem besedišču. Tako težka je zato, ker z njo priznavamo, da nismo popolni, da imamo napake in da s svojim dejanji ali besedami lahko človeka prizadenemo. Še težje nam je to besedo izgovoriti tistim, ki so nam najbližji, svojim partnerjem, staršem, otrokom. Preden se lotimo opravičevanja, je nujno, da si priznamo, da smo samo ljudje in kot taki delamo napake. Nič ni narobe, če jih delamo, pomembno je, da jih znamo popraviti in se za njih opravičiti.

Opravičilo je bolj kot osebi, ki je namenjeno, odrešitev za nas same. Mi smo namreč tisti, ki smo napako naredili, globoko v sebi to vemo, pa vendar si ne želimo priznati. Na nekem seminarju, ki sem ga letos obiskala, je znani pater in psiholog rekel: »Opravičilo je zgolj usluga partnerju, za vas pa je odrešenje!« in še kako prav ima.

Sama pa pravim, da zgolj beseda »oprosti« ni dovolj. Kaj hitro se nam lahko zgodi, da to postane le beseda, da nam je žal pa ne začutimo v sebi. S tem ko vprašamo: »Mi lahko oprostiš?«, bo tudi prizadeti imel priložnost razmisliti ali je v njem ostalo še kaj, kar bi želel podeliti z vami. Opravičilo tako ne bo le beseda, ki obvisi v zraku, ampak vprašanje, ki mu sledi trditev: »DA« ali »NE«, nato pa sledi še pojasnilo na vprašanje »Zakaj?«. Samo na tak način lahko eden in drugi zadevo zares zaključita in gresta naprej.


Ja, partnerski odnos je vse prej kot zgolj skupno življenje. Potrebno se je ves čas truditi, da ne zaidemo s poti, da naš odnos ne postane hladen in da nevede ne začnemo živeti eden mimo drugega. 5 vprašanj, ki sva jih z možem pripravljena deliti z vami, je dobra popotnica za bolj odprt, sočuten in razumevajoč partnerski odnos. Vse kar morate storiti je, da jih čim pogosteje uporabite.