Cepiva skozi oči povprečne mame - Od kje pride dvom? 2.del

V prvem delu članka z naslovom Cepiva skozi oči povprečne mame – od kje pride dvom 1. del, ste lahko izvedeli kdaj sem prvič v življenju podvomila o tem, da so cepiva »dobra«. Tokrat pa bom razkrila kaj se je dogajalo pri pediatru, ko sem izrazila svoj dvom.

Ko so minevali tedni in se je bližal 3. mesec odkar se je rodila naša pikica, sem se velikokrat spomnila na dogodek z »vsiljeno« izjavo, zato sem si nekega dne vzela čas in strička Googla vprašala kaj ve o cepivih. Prvi trije zadetki so bili nekako splošne definicije o tem kaj so cepiva in kaj naj bi vsebovala. Ko sem se z drsnikom pomaknila malce nižje, pa so me pozdravili vse prej kot pričakovani zadetki. Od tega kako škodljiva so cepiva, kakšne bolezni povzročajo, nekaj pa je bilo tudi šokantnih videov prizadetih otrok in znanstvenih dejstev o škodljivosti cepiv. Največ objektivnih in logičnih informacij sem našla na strani Naravna imunost, ki je bila predstavljena na eni izmed jutranjih oddaj na televiziji.

Ker sem na prvo žogo vedno skeptik, sem se odločila, da iz tega ne delam slona in sem raje pobrskala po forumih, kjer o svojih izkušnjah govorijo čisto običajni ljudje, kot sem tudi sama. In zopet šok… Veliko je bilo staršev, katerih otroci so v roku nekaj ur po cepljenju dobili take in drugačne reakcije, ki pa s strani medicinskega osebja nikoli niso bili obravnavani kot reakcije na cepivo. Staršev, ki so nad cepivi, še bolj pa nad odnosom zdravstvenega osebja milo rečeno razočarani, je mnogo premnogo. In tu se pojavi moj dvom številka 2.

Sama sem mama in svojega otroka čutim bolj kot bi ga lahko čutil kdorkoli. Kadar stakne prehlad natančno vem kje in kako ga je staknila. Ko joka, znam razločiti vrsto joka. Iz tega mi ni težko izpeljati, če je neka mama tako zelo prepričana, da se je njen otrok po cepljenju začel obnašati drugače, kot se je pred tem, jaz osebno veliko prej verjamem njej, ki ga je nosila, rodila in vsak dan spremljala, kot pa medicinskemu osebju, ki so tega otroka videli le nekajkrat na sistematskem pregledu, pa naj imajo še toliko »strokovnega« znanja. Še bolj čudno pa bi bilo verjeti »strokovnemu« osebju, da ima otrok neko »vzporedno bolezen« ali »virozo«, ki je naključno izbruhnila ravno v času cepljenja (po možnosti sredi poletja).

Pa če pustimo ob strani slabe izkušnje drugih staršev. Sama sem se odločila, da vse informacije, ki sem jih dobila iz strani medicinskega osebja in brskanja po internetu, nekako strnem in si odgovorim na eno samo vprašanje: »Ali so cepiva za MOJEGA otroka varna in učinkovita?«, tako kot to trdijo opevani letaki in brošure, ki mi jih neprestano rinejo pod nos medicinske sestre.

Na prvem mestu je vedno varnost MOJEGA otroka, zato sem se spraševala predvsem o »varnosti« cepiv. Iz tega razloga sem od pediatrinje želela dobiti originalna navodila za cepivo z navedenimi vsemi stranskimi učinki. Ko sem izrazila svojo željo in zaskrbljenost, se je naša pediatrinja iz prijazne gospe v stotinki sekunde spremenila v grozeče bitje s tremi glavami, ki bruha ogenj. Tako sem jo doživljala jaz po tem, ko sem bila deležna ostre pridige o tem kako so otroci včasih umirali in groženj kaj vse nas čaka če cepljenje zavrnemo. V glavi mi je spet »zacingljalo«: »Kdo je pa omenil kako zavračanje? Ali ga lahko zavrnemo? Zakaj pa bi ga, če je res dobro?« Tisoč in eno vprašanje se mi je odprlo samo zato, ker je pediatrinja zaradi moje želje po informaciji zagnala tak vik in krik.

S svojim odnosom in tonom mi je sporočala, da sem neumna in neodgovorna, ker sem se želela bolje informirati o varnosti in učinkovitosti cepiv. Pa ljudje Božji, saj to je vendar moja starševska dolžnost in pravica!!!

Vse do tistega trenutka nisem bila nastrojena proti cepljenju. Želela sem samo, da nekdo strokovno razblini moje dvome, me pomiri z dejstvi in pokaže razumevanje za moj dvom.

Če dam zgolj banalni primer o tem kaj sem želela in pričakovala od naše pediatrinje... Če sem sama 100% prepričana, da je jabolko dobra stvar za uživanje in imam o tem goro strokovnega znanja, vsekakor ne bom opljuvala nekoga, ki bo do mene prišel zato, da o tem dobi dodatne informacije in razblini svoje, tako ali drugače dobljene dvome. Logično bi bilo, da mu prisluhnem, podam svoje mnenje in sem mu na voljo v primeru, da bo imel še kakšno vprašanje. Razburjanje, grožnje in brutalno opisovanje smrti, s strani pediatrinje v meni niso našle pravega mesta in nikakor se nisem mogla izogniti dvomu številka 3.

Kaj se je dogajalo v nadaljevanju in kako sem o cepivih razmišljala kasneje, si boste lahko prebrali v še enem nadaljevanju, ki sledi.