Moj otrok je... GENIJ! -2.del

Iskalnik

Moj otrok je... GENIJ! -2.del

V prvem delu članka Moj otrok je... GENIJ! ste si lahko prebrali kateri sta prvi dve možnosti, ki bi jih kot starši lahko ponudili vašemu otroku, v kolikor bi se izkazalo, da je vaš otrok nadpovprečno inteligenten ali nadarjen. Članek si lahko preberete tukaj. V tem delu pa si boste lahko prebrali še ostali dve opciji in pa o mojem razmišljanju za katero izmed njih bi se v tej situaciji odločila sama.
 
INTERNAT

Tretja opcija je, da malega genija pošljemo v tujino, v za to primerno ustanovo oz. internat. Veliko je šol v tujini, kjer imajo usposobljene zaposlene, ki male genije trenirajo, da postanejo veliki geniji. Ko malo pobrskam po internetu najdem eno takih »prestižnih« šol v Švici. Ja dejstvo je, da gre za prestižne šole, kar se mi zdi popolnoma trapasto, kot da so samo otroci bogatih staršev lahko nadpovprečno sposobni. Ja tu gre brez dvoma za diskriminacijo, četudi vidim, da šola ponuja nek program štipendiranja, ki pa to niti ni, ko pogledam podrobneje in vidim, da namesto trideset, še vedno plačaš dobrih 12 tisočakov letno. Ah ja pa te dobre duše ti seveda nudijo tudi obročno mesečno odplačevanje, kar bi torej zneslo ravno eno povprečno slovensko plačo mesečno. No če rečemo, da bi si to morda ob precejšnjem odpovedovanju lahko privoščili, za družino to pomeni, da sicer ne spreminjamo okolja, izgubimo pa enega otroka/brata oz. sestro, ki bi nas obiskoval le za praznike in počitnice (če bi imeli denar za potne stroške). Vsekakor pa za malega genija to pomeni velik plus za njegovo prihodnost in velik minus za njegovo osebnost, saj bi moral že kot otrok znati preživeti sam, daleč stran od svoje družine.
 
SELITEV V TUJINO

Četrta možnost pa je, da se cela družina z malim genijem na čelu preseli v tujino, nekam blizu te prestižne ustanove. V tem primeru spremembo čutimo prav vsi člani družine, tako na finančnem, kot socialnem področju. Mali genij bi imel tako na voljo primerno izobraževanje, doma pa družino in starša, ki bi ga toplo objela in poljubila pa četudi le zvečer za lahko noč. Finančno pa bi to za družino pomenilo skoraj životarjenje, saj bi prav vsi prihodki šli za kritje stroškov izobraževanja in bivanja. Kljub temu, da sem stavila pri tej opciji na to, da bodo stroški izobraževalne ustanove manjši, če otrok ne biva tam, sem se malce uštela, saj so v tem primeru nižji le za slabo četrtino. Stanovanja pa so precej draga, recimo temu še eno povprečno slovensko plačo za dvosobno stanovanje. Kot vsaka dobra mama pa moram pomisliti kako bi ta sprememba vplivala tudi na ostale otroke, ki bi jih nekako iztrgala iz poznanega okolja.
 
 

Ko premišljujem o vseh štirih možnostih ugotovim, da idealne rešitve v tem primeru ni. Prva in druga sta sebični z vidika družine, saj malemu geniju nudita le toliko, kolikor nam udobje dopušča. Tretja in četrta pa bi močno vplivali na življenjski slog cele družine in za vse pomenita tudi veliko odpovedovanja v korist malega genija.

Če se tudi vi zdaj sprašujete kaj bi izbrali, če se znajdete v taki situaciji, vam je lahko v pomoč rešitev, ki se je ob premlevanju zgornjih možnosti, porodila meni. V naslovnem stavku sem zamenjala besedo »genij« za besedo »bolan«. Namesto stavka »Moj otrok je genij« sem tako dobila stavek »Moj otrok je bolan«. Kako bi torej ravnala v situaciji,ko je moj otrok bolan in mu do bolj kakovostnega življenja lahko pomaga, klasična ustanova (1), osebni terapevt (2), ustanova v tujini kjer bi bival sam (3) ali pa ustanova v tujini kamor se preseli cela družina (4)?

Kot vsaka dobra mama, ki svojemu otroku želi nuditi le najboljše in bi zanj žrtvovala prav vse, bi v primeru, da bi bil kateri od mojih otrok bolan, naredila vse, da bi mu omogočila bolj kakovostno življenje in morebitno samostojnost v prihodnosti. Zato bi brez dvoma izbrala četrto možnost, ne glede na to koliko bi me to stalo in kaj vse bi morala žrtvovati. Ne verjamem, da bi lahko mirno živela, če bi svojemu otroku nudila le del tistega kar potrebuje  vedoč, da obstajajo načini, ko bi mu lahko bilo še bolje. Ne predstavljam pa si, da bi svojega otroka, ki sem ga rodila, dojila in vzgajala, pustila nekje samega. Ne predstavljam si kako bi lahko zatisnila zvečer oči in mirno zaspala vedoč, da moj otrok morda joče, ker je osamljen. Kako bi živela mirne vesti vedoč, da sem se v svojo korist odpovedala delčku sebe, da sem lastnemu otroku odvzela možnost, da bi ga pobožala mama, ga poljubila in mu povedala da ga imam neskončno rada, četudi je drugačen.

Verjamem, da bi bilo za vse zelo težko, prilagoditi se novemu načinu življenja, nekje daleč stran od poznanih obrazov, v skromnem stanovanju in s še bolj skromno obloženimi krožniki. Verjamem, da bi bili drugi otroci tudi kdaj jezni, ker so za marsikaj prikrajšani. Verjamem, da bi tudi sama kdaj podvomila v pravilnost svoje odločitve. Le kako ne bi, saj sem čisto povprečna ženska, grešnica, ki kdaj dvomi. Vendar pa zaupam, da nam je v življenju namenjeno le toliko kolikor zmoremo in da nas Bog nikoli ne pusti same tako v dobrih kot slabih dneh in ker to verjamem, tako vzgajam tudi svoje otroke. Zato vem, da četudi se kdaj znajdemo v situaciji, ko bo član naše družine, naj si bo to mali genij ali mali bolnik, potreboval pomoč, mu bomo kot družina stali ob strani v smislu »vsi za enega, eden za vse«.
 
Kategorije: 
Moj malček

Vaš komentar

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen! Izpolnite vsa polja označena z*

CAPTCHA
This question is for testing whether or not you are a human visitor and to prevent automated spam submissions.