So nepremostljive razlike v partnerskem odnosu res pravi razlog za ločitev?

Iskalnik

So nepremostljive razlike v partnerskem odnosu res pravi razlog za ločitev?

Zadnje čase se z ločitvijo oz. razvezo srečujem na vsakem koraku. Včasih se mi zdi, da je razhod postal že hobi ali nekakšna »obstranska« dejavnost v vsakem drugem partnerskem odnosu. Sprašujem se, kako par sploh pride do odločitve, da se za odnos ne želi več truditi in kakšni so sploh razlogi za takšne odločitve.

Ko sem včasih brala rumene medije, je bila vsaka tretja novica povezana z razpadom zveze oz. zakona. Nisem si mogla kaj, da ne bi na hitro preletela članka in poiskala tisti odgovor na vprašanje: »Zakaj pa?«. Zadnje čase, take članke raje preskočim, saj je odgovor na moje »skrito« vprašanje vedno enak: »Nepremostljive razlike«.

Razlike? In še nepremostljive za povrhu? Hmmm…

Težko si predstavljam, da neka ženska ali moški, teh razlik pri svojem partnerju ni opazil pred poroko ali pred »odločitvijo«, da bi imel s to osebo otroke. Razlike med moškim in žensko so vendarle bistvo našega obstoja. Če teh razlik ne bi bilo, bi bil vsak izmed nas sposoben ljubiti kogarkoli. Res pa je, da nas nekatere razlike motijo. Še najbolj nas običajno motijo razlike, ki nas na začetku, ko smo še bili zaljubljeni, sploh niso motile. Še več, običajno smo jih pri partnerju celo občudovali ali se zaradi njih celo zaljubili vanj. Želite primer iz prve roke?

Še najbolj nas običajno motijo razlike, ki nas na začetku, ko smo še bili zaljubljeni, sploh niso motile. Še več, običajno smo jih pri partnerju celo občudovali ali se zaradi njih celo zaljubili vanj.

Moj mož je po naravi optimist (z razliko od mene). To, da je na vse stvari in potencialne težave vedno gledal z optimizmom v očeh, sem pri njemu od samega začetka občudovala. Bil je tako drugačen od mene, ki sem se sekirala za vsako malenkost. Kot študent je bil skoraj vedno brez denarja ali pa le s kakim kovancem v denarnici, pa mu je vedno nekako zneslo, da je prišel skozi mesec. To, da je kljub prazni denarnici znal zamahniti z roko in z nasmehom na obrazu reči: »Ah, bo že.«, je bilo v mojih očeh občudovanja vredno. Po poroki, ko sva se skupaj preselila v najemniško stanovanje, ko sva se pogovarjala o povečanju družinice in sem sama imela nejasno situacijo v službi, pa mi ta njegova lastnost ni bila več tako všeč.

Ker sem v »občutljivem« obdobju potrebovala občutek varnosti, sem v možu ves čas iskala konkretne odgovore z vprašanji: »Kaj pa če… ostanem brez službe? … dobiva dvojčka? …se nama pokvari avto?, itd. V tistem trenutku mi njegov optimizem, zamah z roko in besede: »Ah, bo že.«, niso prav nič pomagale. Še več, v takih trenutkih mi je šel skrajno na živce. Posledično sva se veliko prepirala zaradi… avta, službe, denarja in nešteto drugih malenkosti, ki pa pravzaprav niso bile tisti pravi vzrok prepira. Vzrok je bila razlika v najinem karakterju in dojemanju situacije.
 
 
Prav lahko bi takrat rekla, da imava »nepremostljive razlike«, pa ko danes pogledam na situacijo, se ji zgolj nasmehnem. To, da je moj mož optimist pri njemu še vedno izjemno cenim, četudi me ničkolikokrat »razkuri«, ko mi zamahne z roko in reče: »Ah, bo že.«, medtem, ko mene skrbi, kdaj bova zaradi vseh obveznosti uspela generalno očistiti stanovanje, ali pa kdaj bova šla na obisk k temu in onemu, pa kdaj v trgovino, ko imamo prazen hladilnik, ipd. Ja, še vedno se potem velikokrat skregava zaradi takih malenkosti, še vedno imava »nepremostljive razlike« v najinem karakterju in še vedno se zaradi tega ljubiva.

Včasih si želim, da bi se moj mož končno že spremenil. Potem pa, ko pomislim, kako bi to bilo videti, si kaj hitro premislim. Si predstavljate dva pesimista na kupu?!? Da bi naju oba skrbelo zaradi iste stvari? Da bi oba tarnala, zaradi iste stvari znova in znova? V tem primeru se lahko kar oba zapreva v sobo, tarnava in drug drugemu v nedogled govoriva: »Ja, res je, imaš prav, ne bo nama uspelo. Življenje tako ali tako nima smisla.«
 
 
No, malo za šalo, malo zares, dejstvo pa je, da nas ravno te »nepremostljive razlike« združujejo. Zato pa pravijo, da je samska oseba »le pol človeka«, šele ko si najde par postane »cel človek«. En sam človek namreč ne more imeti vseh lastnosti. Lahko je optimist ali pesimist, ne more pa biti oboje. Oboje pa lahko postane, če najde partnerja, ki mu je nekoliko »nasproten«. Tako namreč postaneta celota. Lahko bi rekla, da sta partnerja celota nasprotujočih si lastnosti in prav to ju dela edinstvena, popolna, celostna. Partnerja, ki se odločita, da bosta celo življenje skupaj se tako tudi odločita, da bosta vse njune »nepremostljive razlike« dan za dnem vztrajno razreševala in še več, da jih bosta ljubila in spoštovala do konca življenja.

So potemtakem »nepremostljive razlike« res pravi razlog za ločitev oz. razhod partnerske zveze?! Več si preberite v naslednjem članku z naslovom Ni mi več do tebe.

Vaš komentar

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen! Izpolnite vsa polja označena z*

CAPTCHA
This question is for testing whether or not you are a human visitor and to prevent automated spam submissions.