Trombocitopenija pri otroku

Ko smo na zadnjem sistematskem pregledu pri pediatru naredili tudi preventivne krvne teste, smo  bili prepričani, da je z našo dojenčico vse v najlepšem redu. Kljub vsemu pa so rezultati pokazali drugače.

Ko sem prvi dan, nekaj ur po tem, ko smo dali kri, klicala pediatrinjo za rezultat, nam je le ta zaskrbljeno povedala, da ima naša malčica precej nizko vrednost trombocitov v krvi in sicer 42 x 109. Ker bi lahko šlo za napako ali le trenutno stanje smo test naslednji dan ponovili. Tokrat je bil rezultat 39 x 109. Še bolj zaskrbljena pediatrinja nas je nemudoma napotila na pediatrično kliniko v hematološko ambulanto, kjer smo teste ponovili in opravili nujni pregled. Število trombocitov na pediatrični kliniki je padlo še za 3 enote, vendar pa nas je zdravnik v ambulanti pomiril, da panika ni potrebna. Dali so nam nekaj napotkov in nas z diagnozo »zmerna trombocitopenija« poslali domov.

Ker pojma nisem imela kakšno bi število trombocitov sploh moralo biti, kaj vse te številke pomenijo in ker je bil odziv zdravnika v specialistični ambulanti tako drugačen od tistega, ki smo ga dobili od naše pediatrinje, sem začela o diagnozi moje hčerkice malce raziskovati.

Naša kri je sestavljena iz treh vrst telesc in sicer:

Iz tega lahko sklepamo, da je ta bolezen ali bolje rečeno »klinično stanje« dobilo ime po krvnih ploščicah oz. trombocitih. Ko govorimo o trombocitopeniji, govorimo torej o pomanjkanju krvnih ploščic v krvi.

Trombocitopenija je ena najpogostejših otroških bolezni v otroškem obdobju. Gre za avtoimuno bolezen, ki je posledica povečane razgradnje trombocitov v krvi zaradi protiteles usmerjenih proti lastnim krvnim telesom. Po domače povedano telo človeka zaradi določenih vzrokov tvori protitelesa, ki ubijajo trombocite. Običajno se to zgodi zaradi padca imunskega sistema v organizmu. Ko je otrok bolan oz. mu imunski sistem pade, telo tvori protitelesa, da bi ubil povrzočitelja, hkrati pa ubija tudi trombocite.

O Trombocitopeniji lahko govorimo kadar je število trombocitov v krvi manjše od 140 x 109. Vendar pa enkraten padec teh telesc v krvi še ne pomeni, da nas je potrebno skrbeti. Poznamo namreč več stopenj te »bolezni«.

Ker so trombociti v našem telesu zadolženi za strjevanje krvi, ima odsotnost le teh za posledico večjo verjetnost krvavitev, v najhujšem primeru pa do strjevanja krvi sploh ne pride, kar lahko privede do nenadzorovanih krvavitev.

Večjo težavo kot zunanje krvavitve (ureznine, praske, ipd.), predstavljajo notranje krvavitve, ki jih ne vidimo, zato moramo biti pri otrocih, ki imajo trombocitopenijo diagnosticirano, posebej previdni, da ne pride do kakšnih padcev ali udarcev, ki bi lahko povzročili notranje krvavitve, ki pa so življenjsko ogrožajoče.

Pogosti znaki trobocitopenije so:

Bolezen je pri otroku navadno prehodna in ne pusti posledic, saj do težjih krvavitev običajno ne pride. To pa pomeni, da bolezen ni smrtna. Bolezen pri otrocih običajno izzveni v 6. mesecih, v cca. 30% pa se razvije v kronično bolezen s katero se otroci naučijo živeti tako, da svoje aktivnosti prilagodijo bolezni (se izogibajo tveganim aktivnostim, se dodatno zaščitijo, ipd.).
Zdravil za to bolezen ni. Kadar pride do težke trombocitopenije in otrok začne nenadzorovano krvaveti zdravniki običajno predpišejo kortikosteroide (antibiotike) in/ali intravenski imunoglobulin (transfuzijo), ki pa niso zdravila, temveč le sredstva za »gašenje požara«, s katerimi se premosti čas do izteka bolezni.

Če ima otrok diagnosticirano trombocitopenijo, ga je potrebno predvsem opazovati in če pride do nenadnega poslabšanja, kot je povečano število modric, rdečih pik ali celo krvavitev, ne odlašajte z obiskom pri hematologu. Otroka ne izpostavljajte neposrednim nevarnostim, ko se lahko udari ali pade iz višine. Meni osebno najljubši nasvet specialista pa je bil ta, da nam odsvetuje uporabo fizične sile pri otroku.

Ko smo po rutinskem odvzemu krvi iz prstka naše malčice od pediatrinje dobili zaskrbljen odziv, je bila tudi naša normalna reakcija skrb. Naša pikica se pred, med ali po odvzemu krvi v laboratoriju zdravstvenega doma ni počutila slabo. Bila je normalno živahna in videti popolnoma zdrava. Kljub vsemu je število trombocitov iz ure v uro očitno padalo. Tudi naslednji dan v specialistični ambulanti, ko se je število trombocitov ponovno zmanjšalo, naša biba ni dajala kakšnih bolezenskih znakov. Na srečo pa hematolog, ki nas je sprejel pod urgentno, ni delal nepotrebne panike in nas je dobro informiral o bolezni. Ko sem sama brskala po internetu o trombocitopeniji, sem se še bolj potolažila, saj po forumih, kjer so razpravljali starši obolelih otrok, ni bilo čutiti kakšne pretirane panike zaradi te bolezni, naletela pa sem tudi na nekaj strokovne literature, ki mi je dala vedeti, da bolezen ni prav zelo nevarna.

Ker gre v večini primerov (tudi v našem) za imunsko trombocitopenijo, kjer število trombocitov upade, ko otroku pade imunski sistem, mi je bilo predvsem čudno, kako da pri naši pikici ne opažam nobene zdravstvene težave. Res, da je včasih dovolj že izraščanje zob, driska ali pa nahod, vendar nič od tega pri naši pikici ni bilo opaziti… vse do naslednjega dne. Naslednji dan, po obisku hematološke ambulante na pediatrični kliniki, oz. že v noči na naslednji dan, pa je naša dojenčica dobila rahlo vročino, sledil je smrkav nosek in nato še hripav glasek in tako smo začeli s prebolevanjem jesenske viroze. Takrat mi je šele kapnilo na pamet, da se je viroza očitno začela že s padcem imunskega sistema nekaj dni poprej. S padcem imunskega sistema pa je bilo povezano tudi zmanjšanje števila trombocitov v krvi. In tako smo našli vzrok za našo »bolezen«.

5 dni kasneje smo imeli v hematološki ambulanti zopet »rutinski« pregled in oddajo krvi. Takrat je naša miška že dobro prebolevala virozo in razen smrkanja in malce hripavosti, ji nič drugega ni povzročalo težav. Tokrat smo po 4. urah čakanja na kliniki le dobili rezultate analize krvi, ki so pokazali, da se ji stanje izboljšuje, saj se je število trombocitov v krvi od prejšnje analize več kot podvojilo. To je bila še ena potrditev mojih ugotovitev. Seveda bomo stanje še naprej spremljali, tudi z obiski v hematološki ambulanti, vendar sem jaz s svojo »kmečko« logiko že našla vzrok za hčerkino diagnozo in stavim, da bodo rezultati čez 14 dni, ko imamo ponoven pregled in bo naša biba že zagotovo zdrava, popolnoma normalni.

Včasih nam učene besede in strokovni izrazi poženejo strah v kosti, posebej ko gre za diagnoze naših najmlajših. Včasih z nepotrebno paniko pretiravajo tudi pediatri in nas samo še bolj zmedejo. Bistveno pri vsaki bolezni je, da starši pridobimo vsaj osnovne informacije o njej in po zdravi kmečki pameti presodimo, kaj je za našega otroka res nevarno. Ni vsako diagnozo potrebno jemati kot »bolezen«, posebej, če otrok zaradi tega nima kakih (trajnih) posledic. Naši malčki so res da videti zelo krhki, vendar pa so njihova mala telesca že »sprogramirana«, da bolje kot odrasli prenašajo nekatere (otroške) »bolezni«. Pri vsaki bolezni, pa je potrebna zdrava mera razuma in zaupanje, da se bo tako ali drugače vse rešilo.