Dojenje in vrnitev v službo

Slej ko prej pride čas, ko se mora mamica vrniti v službo, če jo seveda ima. Po naši zakonodaji celotna porodniška in dopust za starševsko varstvo traja 1 leto. Če upoštevamo dejstvo, da gre bodoča mamica na porodniški dopust že 28 dni pred predvidenim datumom poroda, se mamici porodniška dejansko zaključi pri 11 mesecih starosti otroka. Mamice običajno nato izkoristijo še nekaj (starega) dopusta, večina pa jih že dela, ko so njihovi malčki stari 12 mesecev.

Veliko mamic svoje otroke pri 12 mesecih še vedno doji. Nekatere pogosteje, druge redkeje, vendar je dojenje pri 12 mesecih čisto običajen ritual. Tudi pediatri so v zadnjih letih čedalje bolj enotni, da je čim daljše dojenje, za otroka lahko samo koristno. S 1.9.2014 je bila pri nas celo sprejeta novost v zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih in sicer nadomestilo v času odmora z dojenje, za doječe mamice, ki so v službi. Več o tem sem pisala v članku »Dojenje v službenem času in nadomestilo«. Do otrokovega 18. meseca, doječi mamici pripada tudi nadomestilo prispevkov za čas dojenja med službenim časom. Tudi o tem si lahko preberete v prej omenjenem članku. Iz tega lahko sklepamo, da tako država, ki krije prispevke, kot pediatrična stroka, dojenje na nek način podpirata tudi potem, ko se mora mamica že vrniti v službo.

Dilema pa se pojavlja, kako naj dojenje in službo uskladijo vse tiste mamice, ki možnosti koriščenja ur za dojenje, iz kakršnega koli razloga ne morejo ali ne želijo izkoristiti. Tudi sama sem ena tistih, ki se te opcije ne bom posluževala, saj bi mi že vožnja iz službe do otroka vzela eno uro dnevno, nato pa svoj čas zahteva še dojenje, da ne govorim o tem, kaj bi na to porekel moj delodajalec, konec koncev pa bi se vse skupaj poznalo tudi na mojem TRR, saj v času odmora za dojenje, plačila ne dobiš izplačanega.

Če otroka še vedno dojite in ga imate namen dojiti tudi po vrnitvi v službo, je bistveno, da svoje telo in otroka na to začnete pripravljati vsaj kak mesec prej. V nasprotnem primeru lahko tvegate tudi kak mastitis dojk in pa travme pri otroku zaradi nenadne spremembe.

Sama sem našo pikico še pri njenih 10. mesecih dojila na dve uri. Da ne bo pomote, pikica je normalno jedla 5 obrokov na dan, vendar je bilo moje mleko tisto, po čemer je ves čas hrepenela, ob dojenju se je umirila in ker čez dan ni ravno užila veliko tekočine, se je preko dojenja tudi odžejala. Pri 11. mesecih pa sem našo pikico postopoma začela pripravljati na veliko spremembo, ko mame in dojke nekaj časa ne bo na voljo. V nadaljevanju si lahko preberete aktivnosti, ki sem jih izvedla, da sem naju obe pripravila na to spremembo.

Naša pikica je od 10. meseca dalje hodila spat dvakrat dnevno. Enkrat dopoldan in enkrat popoldan, vedno pa je zaspala med dojenjem. Ker v varstvu otrok ne bo mogel dobiti dojke, ga je potrebno navaditi, da lahko zaspi tudi brez dojke. Sicer mnoge mame poročajo, da jim to ni uspelo, pa je otrok v varstvu kljub vsemu zaspal sam od sebe, vendar je bolje vsaj poskusiti otroka navaditi na ne-dojenje pred spanjem.

Odvajanje pa pri nas sploh ni bilo tako naporno. Malčica je brez težav zaspala tudi brez dojke, če smo jo malo zazibali na rokah, za nagrado pa sem ji dojko ponudila, ko se je zbudila.

Sama delam v enoizmenski službi v dopoldanskem času, zato sem imela lažjo nalogo, kot bi jo imela v dvo- ali celo tro-izmenski službi. V dopoldanskem času se je naša pikica običajno podojila enkrat do dvakrat, moj cilj pa je bil, da se do kosila, ki ga ima ob 12h, ne podoji. Najlažje mi je bilo vzeti jutranje dojenje, saj je dojko in crkljanje takrat še najmanj pogrešala, nadomestila pa sem jo z bolj tekočim zajtrkom. Ko sva jutranje dojenje popolnoma opustile in ga dojenčica ni več zahtevala ali pogrešala, pa sem ji vzela še dopoldansko dojenje, ki sem ga omenila že v prejšnji aktivnosti. To je bil malo večji zalogaj, vendar sva ga nadomestile z več crkljanja, več sem jo morala zamotiti z drugimi aktivnostmi, za kosilo pa sem ji zopet ponudila nekaj gostega in bolj tekočega (juha).

Najtežje sva se obe z malčico privadili nove rutine zjutraj. Običajno sva spali tam do 8. ure zjutraj in se nato še lep čas crkljali v postelji. Zdaj pa mora mami vstati že pred 6. uro zjutraj. Na srečo smo si za nekaj mesecev uredili varstvo na domu in mi malčice zjutraj ni potrebno buditi. Kake pol ure ali uro pred budilko, sem malčico kar v polsnu podojila, če se sama že prej ni predramila, nato pa sem jo odnesla v svojo sobico, kjer sem jo položila v svojo posteljico, kjer spi čez dan. Ponoči namreč še vedno spi v spalnici pri nama in ima svojo posteljico »priklopljeno« na zakonsko. Na začetku se je pikica, potem ko sem jo kar »sredi noči« odložila v svojo posteljico, večkrat predramila, vendar smo po tednu dni, rutino uspešno uvedli. Tako mamica že veselo dela v službi, ko se pikica šele počasi prebuja.

Uvajanje na nov način življenja, novo rutino in nove osebe pa ne sme biti iz danes na jutri. Nenadne spremembe pri tako majhnih otrocih povzročajo šok in tudi dolgoročne travme. Sama sem s spreminjanjem rutine začela mesec dni, pred načrtovano vrnitvijo v službo. Posebej dojenje je občutljiva tema, zato se je prilagajanje urnika potrebno lotiti postopoma. Otroka je potrebno korak za korakom navaditi, da v času, ko mame ne bo doma, dojka ni na voljo. To ga je potrebno navaditi še v času, ko je mama prisotna. Tako mu bo potem lažje, saj bo pogrešil le mamo, ne pa tudi dojko.

Ne glede na to ali imate varstvo na domu (dedki, babice, sorodniki ali najete varuške) ali pa gre otrok v vrtec ali zasebno varstvo, je pomembno, da ste vsaj kak teden pri uvajanju na novo varstvo prisotni. Otroku s svojo prisotnostjo sporočate, da je vse v redu, če zanj skrbijo tudi druge osebe. V glavnem otrok se počuti varno povsod kjer je mama zraven. Različnim načinom rokovanja z otrokom in drugačno rutino se v nobenem primeru ne boste mogli izogniti, lahko pa boste ob otroku in mu boste dali vedeti, da je ta sprememba v redu in jo otrok naj upošteva. Otroci čisto drugače dojemajo stvari, ob prisotnosti staršev, kot bi jo dojemali, če staršev ni. Pri njih vse skupaj zgleda nekako tako, kot takrat ko greste na dopust. Otroci so v prvih dneh dopusta najbrž malo zmedeni, vendar se kaj hitro navadijo na spremembe, če so starši poleg. Si prestavljate kako težko bi se na spremembe navadili, če bi bili na dopustu z drugimi osebami in to pri tej starosti?!

Vem, nimajo vse mame te možnosti, da bi lahko zaprosile za krajši urnik vsaj v prvem tednu uvajanja v varstvo. Sama sem ta privilegij nekako »izsilila« pri delodajalcu, pa vendar mi ni žal. Res, da sem pikico postopoma uvajala v spremembo že cel mesec pred dejansko vrnitvijo, pa vendar nikoli v tem času dejansko nisem bila odsotna celih 9 ur, kolikor bi pravzaprav ob polnem delavniku trajala moja odsotnost. Zato sem se odločila, da vsaj teden dni delam le polovični delovni čas in tako hodim domov v času, ko naša pikica odspi prvo spanje in poje kosilo. Tako sva obe bolj mirni, saj nama čas mineva hitreje, sama pa lahko postopoma podaljšujem svojo odsotnost tako, da bom ravno nekje v dveh do treh tednih prešla na polni delovni čas. V tem času pa se bo tako naša pikica, kot moje dojke navadile na »sušo«.


Ja, prehod iz porodniškega dopusta v službo ni mačji kašelj. Je velika prelomnica tako za mamo, kot za otroka, zato tega ni moč jemati z levo roko. Vsaka sprememba v življenju terja določeno mero truda in prav je, da si vzamemo dovolj časa in imamo dovolj potrpljenja tudi za to.