Najboljša menedžerka je mama - 1.del

V članku Dober menedžer ali gnilo jajce v vodstvu 1. del in 2. del, sem se precej razpisala o slabih menedžerjih, ki jih srečamo v premnogih slovenskih podjetjih. Ko sem prebirala članek, sem obenem razmišljala o tem, kakšen bi pravzaprav moral biti dober menedžer. Vzela sem list papirja in si začela zapisovati »kvalitete« dobrega menedžerja. Ko sem si prebrala zapisano so se mi usta razlegla v širok nasmeh. Vse kvalitete, ki sem jih zapisala, so pravzaprav kvalitete, ki jih ima v sebi (skoraj) vsaka mama. Pa preverite če ni res!

Menedžer v podjetju ne bi smel biti zgolj figura oz. kvadratek v organizacijski strukturi podjetja, ampak oseba s karakterjem in čutom za ljudi. Imeti »čut za sočloveka« ne pomeni zgolj tega, da svoje zaposlene pozdravi za dobro jutro, tu in tam vpraša kako so in jim v slovo odzdravi ob koncu delovnika. Imeti »čut za sočloveka« pomeni, da zna vsakemu zaposlenemu prisluhniti, ga razumeti in tudi vprašati kako se počuti, saj večina zaposlenih  ne pride do svojega vodja in mu začne kar na lepem razlagati o svojih težavah. Prav tako mora biti sposoben razviti pristop do vsakega podrejenega posebej. Nekaterim bo direktno vprašanje »Imaš morda težave?« preveč vsiljivo, spet drugi se bo počutil manjvrednega, če ga tega nadrejeni ne bo vprašal. Nismo namreč vsi enaki in tega se mora dober menedžer zavedati.

Tudi mame imamo v sebi poseben čut, s katerim zaznavamo pozitivne in negativne vibracije med našimi najdražjimi, pa tudi pri ljudeh okoli nas. Ko mož nenadoma utihne in mrkoma hodi po stanovanju, začutimo, da nekaj z njim ni v redu. Prav tako začutimo, ko se otrok trma ali je užaljen, ker se z njim nismo žogale. Mame in žene imamo sposobnost, da znamo iz naših dragih izbezati še tako potlačeno čustvo. Vsakemu pa znamo tudi prisluhniti, ga razumeti in potolažiti. Prav dobro vemo, da niti eden od naših otrok ni podoben drugemu. Vsakega posebej znamo »prebrati« v vsakem trenutku in prav dobro vemo, kaj kdo potrebuje, da se počuti dobro.

Menedžer bi moral biti v podjetju zaposlen predvsem zaradi ljudi, ki so mu direktno podrejeni. Njegovo delo bi moralo obsegati približno 50% časa, ki ga nameni svojim delovnim obveznostim in 50% časa, ki bi ga moral nameniti neposredno svojim zaposlenim. Veliko menedžerjev se vse preveč posveča »svojim« delovnim nalogam, namesto ljudem, ki bi jim delovne naloge moral razdeliti. Dober menedžer namreč zna delo razdeliti med svoje zaposlene in jim pri izvedbi neposredno pomaga. Pri tem pa krepi timsko sodelovanje in medsebojne odnose.

Tako kot menedžerji, morajo tudi mame znati razporediti svoj čas in obveznosti. Nikakor ne smejo obveznosti, kot so pranje perila, kuhanje, pospravljanje, ipd. presegati več kot polovico vsakdanjega časa. Mame si moramo znati razporediti čas tako, da bodo otroci veseli, mož zadovoljen, stanovanje (kolikor je pač mogoče) pospravljeno, nekaj časa pa mora ostati še njej za »karkoli pač hoče«. Da je »volk sit in koza cela«, torej da so vsi zadovoljni, se zdi misija nemogoče, vendar se mame slej ko prej tega priučimo.

Vse preveč je ljudi, ki svoje delo nosi domov in družinske težave v podjetje. Ne samo menedžerji, vsi ljudje bi morali znati razmejiti privatno in službeno življenje. Pa saj tu in tam se zgodi, da imamo doma težave in smo tudi v službi cel dan poklapani zaradi tega, pa to niti ni tako narobe, v kolikor znamo svoja čustva obvladovati. Zakonski prepir nikakor ne bi smel biti razlog, da vodja strese svoj gnev na podrejenega.

Prav tako moramo mame znati iti »preko sebe« in zakonski prepir pustiti na pragu spalnice. Otroci za naše težave niso krivi in v vsakem trenutku potrebujejo 100% mamo, ki jih bo znala umiriti, za njih poskrbeti in se z njimi igrati, četudi je jezna na moža (ali kogarkoli drugega).

Pohvala vodje ne bi smela biti zgolj fraza v stilu: »Ja super, da je narejeno. Kdaj bo pa še ostalo?«. Pohvala mora biti iskrena. V vsaki malenkosti je potrebno videti nekaj pozitivnega, in to je potrebno izpostaviti in pohvaliti. Tudi graja mora biti konstruktivna in ne sme zveneti, kot žalitev v smislu: »Nesposoben si.«. Obenem pa mora biti tudi spodbuda za nadaljnje delo, da si zaposleni želi popraviti napako ali izboljšati svoje delo.

Graja mora biti konstruktivna in ne sme zveneti, kot žalitev.

Prav tako je pohvala in graja umetnost, ki se jo mame, hočeš nočeš, moramo naučiti, če ne želimo vzgojiti frustriranih otrok. Vsaka pohvala, še tako malenkostna, kot npr. super si zložil/a kocke, otroku pomeni ogromno in mu da zagon za nove aktivnosti. Prav tako je zelo pomembno na kakšen način otroka grajamo. Kritika običajno pri otrocih ne doseže dolgoročnega učinka in običajno pri otroku vzbudi upor. Graja v stilu: »Verjamem, da znaš to narediti bolje« in pa »Pridi, bova skupaj poizkusila narediti še bolje.«, pa sploh ne zveni kot graja, ampak kot motivacija za nekaj boljšega.

V naslednjem delu članka preverite še ostale lastnosti, ki so skupne mamam in dobrim menedžerjem.