Nosečniške slabosti iz prve roke

Nosečniške slabosti… mnogi si jih predstavljajo, kot blage jutranje slabosti v prvih nekaj tednih nosečnosti. Mnoge premnoge med nami, pa prav dobro vemo, da so te slabosti tako intenzivne, da te lahko povsem ohromijo.

Ko sem prvič zanosila, se je blaga vrtoglavica in nekakšen stiskajoč občutek v želodcu, pojavil kak teden po zaostali menstruaciji. Test nosečnosti, je takrat že potrdil moje sume. Veselje ob novici pa so kmalu zakrili slabosti, bruhanje, močne vrtoglavice in borba z lastnim telesom.

Kak teden po prvih slabostih, sem se še trudila živeti običajno. Hodila sem v (precej stresno in zahtevno) službo, slabosti pa sem si lajšala z neprekinjenim grickanjem slanih prigrizkov. Kupila sem si tudi zaloge ingverjevega čaja in piškotov, ob sebi pa sem imela vedno dovolj hladne vode. Prvih nekaj dni, sem tako celo preživela tistih neskončnih 8 ur delavnika. Poleg čedalje bolj intenzivnih slabosti, pa me je dajala tudi grozna nosečniška utrujenost. Ker me je večkrat skoraj zmanjkalo za delovno mizo, sem težavo reševala tako, da sem večkrat v delovnem času odšla na stranišče in tam zakinkala za nekaj minut. Sliši se preprosto, vendar bilo mi je težko. Posebej težko mi je bilo popoldan, ko sem prišla domov in dobesedno padla v posteljo. Od izčrpanosti in slabosti sem bila popolnoma na koncu z močmi in tako spala vse do naslednjega jutra, ko je bilo potrebno znova na delo.

Tak ritem je bil enostavno preveč zame. Po tednu dni, se je moje telo zlomilo. Slabosti so postale tako intenzivne, da so me povsem ohromile. V mojih mislih ni bilo drugega, kot to, kako naj te slabosti prenesem s čim manj bruhanja. Sprva sem mislila, da bo bruhanje vsaj malo olajšalo pritisk, ki ga čutim v želodcu, pa sem se motila. Razen tega, da sem bila po bruhanju še bolj izčrpana, učinka ni bilo. Slabosti so se nekaj minut zatem vrnile in začela se je ponovna borba za preživetje.

Preživetje je postalo moj glavni življenjski cilj naslednjih nekaj tednov. Počutila sem se slabše kot invalid. Slabosti so bile prisotne cel dan in minile niso niti ponoči. Večkrat sem zaradi groznih slabosti jokala, molila in prosila, da končno mine. Ure, ko sem bila sama sem si krajšala z glasbo in televizijo. Televizije pravzaprav nisem prav veliko gledala, saj mi je bilo ob premikajočih se slikah še bolj slabo, sem pa imela vsaj občutek, da se nekaj okoli mene dogaja, ko sem v ozadju slišala zvoke.

Slabosti so pri meni postajale intenzivnejše popoldan, ravno v času, ko je iz službe prihajal moj mož. Revež je bil že tako ali tako za vse sam. Poskrbel je za celotno gospodinjstvo, pripravil nekaj toplega za pod zob in poskrbel, da sem imela dovolj hrane še za naslednji dan. Poleg vsega pa je moral ves čas poslušati še moje stokanje, me bodriti, mi krajšati čas in mi včasih pomagati tudi pri čisto osnovnih opravilih, kot je npr. sušenje las.
Ker mi je ginekologinja svetovala vsaj nekaj minut dnevno sprehajanja na svežem zraku, je bil moj mož tisti, ki se je trudil, ta nasvet upoštevati in tako sva popoldan, dan za dnem hodila ven. Sprehod je običajno trajal pol ure, prehodila pa sva le nekaj metrov od vhodnih vrat pa do sosednje hiše. Pri tem mi je bil v veliko oporo in spodbudo, čeprav verjamem, da mojih težav ni mogel popolnoma razumeti.

Kljub vsemu pa so mu izkušnje s spodbujanjem, tolaženjem, bodrenjem in fizično oporo, prišle še kako prav čez nekaj mesecev, ko je napočil dan poroda. Takrat verjamem, da mu je bilo veliko lažje vse skupaj ponoviti za nekaj ur, kot nekomu, ki mu vsega tega ni bilo potrebno doživeti že v prvih mesecih nosečnosti.

Nekaterim nosečnicam pomagajo slani prigrizki, drugim ingverjevi čaji, piškoti, bonboni, ipd. Spet tretje prisegajo na gazirane pijače, predvsem Coca Colo. Nekaterim, predvsem nam z intenzivnimi slabostmi, pa ne pomaga prav nič.

Slabosti sem se sčasoma vsaj deloma naučila obvladovati tako, da sem svoj želodec ves čas zaposlovala. Če je imel želodec delo s prebavljanjem prigrizkov in hrane, slabosti niso bile tako intenzivne, vsaj v dopoldanskem času. V večernem času pa žal ni pomagalo nič, razen ležanja v postelji in iskanja udobnega položaja v kupu hladnih blazin.

Različno! Običajno minejo okoli 14. tedna, pri nekaj odstotkih nosečnic, pa slabosti lahko trajajo celo nosečnost. Pri meni je vse skupaj trajalo nekje od 6. pa tja do 16. tedna nosečnosti, slabosti skupaj z utrujenostjo, pa so čisto popolnoma izzvenele v 20. tednu. Zame sta bila to dobra dva najdaljša in najbolj naporna meseca v življenju.

Najbolj me žalosti, da me je marsikdo, vključno z zdravniškim osebjem, gledal precej postrani, ko sem pripovedovala, da enostavno ne morem normalno funkcionirati, kaj šele biti 8 ur na tako zahtevnem delovnem mestu. Na srečo imam zelo človeško in razumevajočo ginekologinjo, ki je mojo situacijo razumela. Žal tudi dve vrsti tablet, ki mi jih je predpisala v upanju na izboljšanje, ni slabosti niti ublažilo, kaj šele preprečilo. Z njeno pomočjo mi je uspelo dva meseca »preživeti« na bolniški. Še sedaj pa se spomnim nejevernega obraza osebne zdravnice, ko sem k njej prišla s prošnjo po bolniški. Ko sem ji napol v solzah potarnala kako hudo mi je, me je najprej vprašala ali je otrok sploh zaželen. Halo?! Prišla sem po bolniško, ne na splav. In ja, otrok je še kako zaželen, niso pa zaželene te mučne slabosti. Da ne govorim koliko »materinskih« nasvetov o obvladovanju slabosti sem še dobila v naslednjih nekaj minutah. Ali je res tako težko verjeti nosečnici, da ji je SLABOOOOO za umret? Načeloma imam precej visok prag bolečine (kar se je kasneje izkazalo tudi pri porodu, ki ni bil pol tako mučen kot dva meseca slabosti), vendar pa te slabosti presegajo moje zmožnosti samoobvladovanja.

Verjamem, da ima precej nosečnic precej blage simptome, nekatere pa slabosti niti ne občutijo in verjamem, da je tem težko verjeti, da se nekatere lahko počutimo precej slabše. Kar nekaj nas je namreč takih, ki nas slabosti ohromijo do te mere, da ne moremo niti normalno na stranišče, ne da bi vmes vsaj dvakrat bruhale. Kako lahko nekateri torej sodijo nas, ki si pri tem ne moremo pomagati, da smo »bleferke«, češ, da se nam ne da v službo in izkoriščamo zdravstveni sistem. Res ne razumem, kako bi lahko »blefirala« dva meseca slabosti, bruhanja, ležanja, zvijanja od slabosti, vrtoglavic, idp.? Tudi jaz bi veliko raje videla, da bi se počutila dobro, da bi lahko normalno hodila v službo in povsod kamor bi mi srce poželelo. Pa žal ni bilo tako. Bila sem več kot dva meseca zaprta v majhnem stanovanju, ne zaradi strahu pred zdravstveno inšpekcijo, temveč zato, ker niti nisem bila sposobna, da bi šla ven. Že 5 minutni sprehod po domačem dvorišču je zame predstavljal nepredstavljiv podvig.

Moja ginekologinja mi je v spodbudo ob vsakem pregledu namenila preprost stavek: »Če so prisotne slabosti, je to kvečjemu znak, da nosečnost poteka dobro.« Ko so meseci slabosti in vseh drugih nosečniških težav minevali in se je bližal čas poroda, pa je bila izkušnja teh slabosti tudi prednost. Sama pri sebi sem namreč verjela, da bo porod mala mal'ca v primerjavi z dvema mesecema zakrčenosti zaradi slabosti. Popadki namreč nekako tudi zakrčijo telo, vendar pa minejo in vmes si lahko porodnica odpočije. Pri nenehnih slabostih, pa tega olajšanja ni in trajajo bistveno dlje, kot porod. Torej, če sem zdržala dva meseca tako hudih neprekinjenih slabosti, ni vrag, da ne bi zdržala tudi nekajurnega poroda.

Dobra ali slaba tolažba, tolažba pa le je, saj nekje globoko v sebi, kljub fizično omrtvičenemu telesu, še vedno vemo, da bomo na koncu dobile zasluženo nagrado. Drobno bitje, ki se bo previlo v naš objem in rodila se bo še ena večna ljubezen.