Pismo cepljenega otroka mami

Draga moja mamica, rad bi ti povedal kako zelo rad te imam. Že odkar sem prvič začutil utrip tvojega srčka, ko sem bil še v tvojem trebuščku, si življenja brez tebe ne predstavljam. Ko sem se rodil, sem se v tvojem objemu počutil varnega, tvoj glas me je pomiril in bitje tvojega srca uspavalo. Tako srečen, zadovoljen in zdrav sem bil, samo da si bila ti ob meni. Nato se je nekega dne vse spremenilo…

Že zjutraj, ko si me previjala in oblačila sem čutil, da dan ne bo enak ostalim. Ko sva prišla v veliko, hladno stavbo sem začutil da si malce nervozna in zato sem tudi sam sem postal nemiren. Poskušala si me pomiriti z besedami: »Šššššš, nič ne bo hudega, samo pikico dobiš.« Nisem razumel, kaj mi hočeš sporočiti. Saj sem bil vendar zdrav in se počutil dobro. Nato sva šla v veliko belo sobo, kjer si me slekla. Mamica, ne maram da se me dotikajo tuji ljudje. Rad imam tvoje nežne, tople roke. Mami nisem se počutil varnega! S svojim nemirnim jokom in prestrašenimi očmi sem ihtel: »Mamica prosim, prosim vzemi me v naročje, teciva proč!!!« Auuuu, kako je bolelo! V mojo drobceno nogico so zapičili ostro iglo. Mamica, čutil sem, da ti ni bilo vseeno. Jokal sem, ker je bolelo in ker sem bil žalosten. Zakaj me nisi rešila mami?

Ko sva prišla domov, sem postal utrujen. Utrujen od joka, bolečine in… razočaranja. Nato sem zaspal, vendar mamica čutil sem, da nekaj ni v redu. Zbudil sem se šibak, bolan. Bila si zaskrbljena. Tvoj objem mi je vedno pomagal, tvoj poljub razveselil, vendar se je tistega dne nekaj v meni zlomilo.

Od takrat sem bil veliko bolan. Ko nisem bil bolan pa si me zopet peljala po pikico. Nato sem bil spet bolan. Veliko sem moral pojesti zdravil, velikokrat sem le skozi okno opazoval otroke, ki se zunaj igrajo s svojimi starši in velikokrat sem moral ležati v veliki hladni bolniški postelji, tako kot sedaj…

Moje drobceno telo prebadajo z iglami, ob meni piskajo vse mogoče aparature in deležen sem le hladnih pogledov tistih, ki hodijo mimo moje bolniške postelje. Pravijo, da ne najdejo vzroka… Mami, pa saj ti poznaš vzrok. Saj veš, da se je vse spremenilo tistega dne… Rekla si, da bo samo pikica… Se spomniš mami?

Mamica, v tvojih očeh vidim zaskrbljenost in žalost. Božaš me po licih in me bodriš z besedami. Ob tvojem toplem glasu moje izčrpano telesce vedno znova vzdrhti, vendar si tako zelo želim, da bi me objela. Zakaj me nič več ne stisneš k sebi? Ker pravijo, da me ne smeš… Ne razumem, zakaj še vedno njim verjameš bolj, kot meni. Me nimaš rada? Mami prosim, vzemi me v naročje. Rad bi se vsaj še enkrat počutil varnega, zaspal v tvojem objemu in sanjal o svetu, kjer sem svoboden. Rad te imam mami!
 Več o cepljenju si lahko preberete v člankih:
Cepiva skozi oči povprečne mame - Od kje pride dvom? 1.del
Cepiva skozi oči povprečne mame - Od kje pride dvom? 2.del
Cepiva skozi oči povprečne mame - Zakaj me silite?
Cepiva skozi oči povprečne mame - Ali so cepiva varna in učinkovita?
Cepiva skozi oči povprečne mame - Kakšno vlogo ima pri cepljenju moja vera?