Joške ali dojke? 1. del

Iskalnik

Joške ali dojke? 1. del

Ženske smo znane po tem, da moramo v življenju igrati več vlog. Smo uslužbenke, gospodinje, mame in žene, pa še kaj za po vrhu. Prav tako naše telo igra več vlog. V službi dela naše telo in možgani, v gospodinjstvu roke, v materinstvu predvsem naš um in v zakonu poleg naših možgančkov tudi naše telo. Tekom odraščanja se mi je zdelo, da je povsem jasno kakšna je vloga telesa v zakonu, pa vendar sem kasneje pri odkrivanju teologije telesa odkrila, da je moje telo namenjeno še čemu drugemu, kot zgolj zadovoljitvi spolnih potreb. O tem bom podrobneje govorila kdaj drugič. Danes se bom osredotočila predvsem enemu delu telesa, ki ga tako moški, kot ženske vse prevečkrat doživljamo kot zgolj spolni objekt.
 
 
Kot večina najstnic, sem se tudi sama precej obremenjevala z videzom svojega telesa. Kakšnih večjih težav s prekomerno telesno težo nisem imela, me je pa doletelo breme bolj majhnih prsi. Ko so že vse sošolke s ponosom razkazovale svoja bujna oprsja, se je pod mojo majčko komaj kaj videla tista izboklinica, ki je nakazovala dobo odraslosti. Na srečo se je kakšno leto kasneje le izkazalo, da nisem obsojena na »ploh«, saj sem iz A košarice le presedlala na B, pa vendar sem si želela več. Moje prijateljice z malo bujnejšim oprsjem so brez težav lahko oblekle katerokoli vrhnje oblačilo in meni se je zdelo, da so tako bolj ženstvene, ko pokažejo še dekolte. In glej ga zlomka, vse te prijateljice in znanke, ki so se ponašale z večjim oprsjem, so bile vedno v središču pozornosti, predvsem moški. In prav po tej pozornosti hrepeni skoraj vsaka najstnica. Da bi jim bila podobna, sem skrbno začela izbirati kar se da podložene nedrčke. Včasih sem jim dodala kar dvojni vložek, samo da je nekaj tiste gole kože na dekolteju pokukalo na plano. Takrat sem se počutila neverjetno ženstveno in verjeli ali ne, res sem dobila več pozornosti.

Ko sva z možem (takrat še zaročencem) obiskala tečaj teologije telesa, pa se je moj pogled na razgaljena telesa malce spremenil. Dojela sem, da moje telo ni objekt, ki bi ga bilo treba razkazovati, da dobim pozornost in da pozornost dobljena zaradi razgaljenosti, ni tista prava, ki bi si jo kot ženska želela. Moje joške so bile po tem do poroke moj zaklad, po njej pa zaklad namenjen mojemu možu.

Po poroki kar nekako nisem več oblačila (pre)kratkih kril, majic z globokim dekoltejem, »špičakov »ipd. Pa ne zato ker bi se »zanemarila« kot bi marsikdo lahko menil. Enostavno to ni bil več moj slog. Se je pa še vedno med izborom oblačil kdaj našla kaka oprijeta tunika, obleka, hlače in čevlji z visoko peto. S porodom pa se je nekako tudi to spremenilo. Pa ne zato, ker ne bi želela biti privlačna, bolj kot to mi je bilo pomembno, da se počutim udobno. Zakaj udobno? Ker DOJIM.

S prihodom dojenčka se je v meni in na meni marsikaj spremenilo. Moje telo pač ni bilo več tako kot pred nosečnostjo. Seveda po nekaj tednih oz. mesecih telo počasi dobi spet staro obliko in morda bi s kako redno telovadbo lahko dosegla, da bi izgubila tudi tiste 4 kilogramčke, ki so mi obviseli na stegnih in riti, pa se mi zdi bolj pomembno, da tisti čas, ki bi ga sicer lahko namenila telovadbi, namenim svoji družini in se ob tem počutim odlično. Nekaj pa se je na mojem telesu po porodu le spremenilo meni v prid. Moje prsi so se povečale. Končno sem dosegla velikost, ki sem si jo kot najstnica tako zelo želela. Zdaj ne potrebujem več podloženih nedrčkov. Dovolj je le bombažen top ali mehak nedrček za dojenje in moje prsi kljub temu bujno poskakujejo pod mojo obleko. Vendar ob tem ne čutim potrebe, da bi svoje prsi razkazovala. Zdaj imam namreč dojke, ki niso več le moj in možev, temveč so postale tudi hčerkin zaklad.

Več sledi v nadaljevanju...

Vaš komentar

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen! Izpolnite vsa polja označena z*

CAPTCHA
This question is for testing whether or not you are a human visitor and to prevent automated spam submissions.