Odvisnost od televizije

Medtem ko moja dojenčica spi v spalnici, jaz vztrajno kljuvam po tipkovnici v dnevni sobi na kavču… pred televizorjem. Na TV se predvajajo »Top Shop« reklame in kljub temu, da jaz buljim v monitor pred sabo in razmišljam o čisto drugih stvareh, v ozadju slišim tiho brundanje napovedovalca, ki me hoče prepričati, da nujno potrebujem neko električno metlo, ki bo rešila vse moje težave, s kotičkom očesa pa lahko ujamem tudi nekaj podob te famozne metle. Morda bi metlo res rabila, glede na to, da imamo v stanovanju po tleh cel svinjak odkar sem se odločila, da namesto nenehnega pospravljanja, čas raje vložim v nekaj bolj koristnega za svojo dušo, pa vseeno zakaj sploh imam prižgan televizor??!!
 

Moj dan se začne s previjanjem in oblačenjem moje hčerkice in brž, ko opraviva jutranjo rutino jo prinesem v dnevno sobo, kjer sva z možem raztegnila kavč, da se lahko udobno igramo z njo na njem. Zaenkrat si to še lahko privoščimo, dokler se mala navihanka še ne kotali nenadzorovano. Naše stanovanje je zasnovano tako, da dnevno sobo od kuhinje loči le kuhinjski »šank«, tako da večino našega časa preživimo v tem prostoru. Kot se za vsako slovensko povprečno dnevno sobo spodobi, imamo tudi mi čisto povprečen TV, ki sva ga dobila za poročno darilo. In ko smo že pri tem televizorju, ga jaz čisto vsako jutro, ko vstopim v dnevni prostor, podzavestno najprej prižgem. Najbolj zanimivo je, da se potem ne usedem na kavč in spremljam določen program, ampak grem v kuhinjo, si pripravim zajtrk, napišem jutranji sms možu, ki je v službi, se poigram s hčerko, nastavim pralni stroj za pranje, pospravim posodo iz pomivalnega stroja, itd. In ves ta čas TV gori, predvaja se ena oddaja, pa ena nanizanka, pa reklame, pa spet oddaja, pa reklame, itd. In potem pride čas, da dam mojo dojenčico spančkat in ko zaspi se usedem na kavč in… ne, ne gledam TV. Prižgem računalnik, pregledam maile, pobrskam po internetu, preberem kak dober članek, preberem kak forum ali pa se lotim kuhanja kosila. In ves ta čas TV še kar gori in brunda. Sem in tja se ozrem na ekran, ko me pritegne kak smeh, barve, znano ime, zvok,…

Naj povem, da imava z možem različno mnenje glede gledanja televizorja. Če bi bilo po njegovo, ga verjetno niti ne bi imeli, vendar imamo vsi šibke točke tako da tako kot sem jaz navezana na TV, je on na računalnik in kompromis je tu. Kljub vsemu pa sva se strinjala, da najinih otrok ne bova izpostavljala ne računalniku in ne televizorju. Dilema pa nastane kako to izvesti glede na to, da oba po več ur preživiva za obema aparaturama.
Jaz sem svojo dilemo rešila tako, da potem ko prižgem TV in hčerkico položim na kavč, na rob raztegnjenega kavča položim goro blazin, tako da odsev televizije v nobenem primeru ne pride do nje. Tudi zvok televizorja sem zmanjšala na minimum, tako da se je v ozadju sliši le pritajeno brundanje. Vsa ponosna da sem rešila eno dilemo sem v veri, da hčerki omogočam zdrav razvoj brez umetnih dražljajev. Pa sem se nekega dne vprašala ali je temu res tako?!

 

Ko je hčerka po tretjem mesecu začela okolico dojemati drugače in je postala bolj zvedava je vsakič ko sem jo dvignila s kavča pogledala naravnost v TV in vanj gledala in gledala dokler je nisem obrnila stran in ji kot vsaka dobra mama rekla »Pikica to pa ti ne smeš gledat«. In takoj po tem stavku me je zadelo. »Hinavka!« Zakaj pa potem jaz lahko to gledam, če hčerki ne dovolim. Kako za Božjo voljo ji bom to razložila še nekaj mesecev kasneje, ko bo imela svojo voljo in bo želela celo dopoldne gledati risanke ali kaj podobnega? Pa sem razmišljala in razmišljala in ugotovila da karkoli bi rekla, bi bila hinavka. Kako lahko hčerki prepovem nekaj, kar se meni zdi samoumevno? In kako naj ji razložim, da je televizija škodljiva in da naj svoj čas posveti raje risanju, ustvarjanju, igranju, ipd., če pa jo dobesedno ves čas posiljujem z zvokom in sliko? Kako bom imela prižgan televizor takrat, ko bo hodila okoli? Ali bom potem zahtevala da ne gleda v tisto smer? Ji bom zavezala oči? Morda pregradila dnevno sobo s kako deko, kartonom in njo ločila od sebe, samo zato, da bo moja potreba po brnečem »slikokazu« zadovoljena? Če si hočem odgovoriti na vsa ta vprašanja se moram najprej vprašati od kje sploh izvira ta moja potreba po prižganem televizorju?
 

In tako se vrnem v svoje otroštvo. Do svojega 9. leta sem po svojem mnenju do televizije gojila zdrav odnos. To pomeni risanka za lahko noč in Santa Barbara takrat ko se je pred televizorjem zbrala cela družina. Nato smo se po spletu okoliščin preselili v skromno stanovanje… brez televizije. Svoj prosti čas sem takrat začela preživljati ob branju knjig. Prebrala sem na kupe knjig, zbirk, revij, ipd. In nato se je čez kake 3 leta za Božič čudežno v stanovanju pojavil televizor. Tisti majhen, škatlast televizor, ki pa je oddajal barvno sliko in jasen zvok. V trenutku sem knjige zamenjala za Esmeraldo in ko je bilo te konec za drugo telenovelo in tretjo, itd.. Komercialne televizije so tako dobre, da znajo obvladovati zasvojene ljudi, predvsem ženske, ki so željne pravih ljubezni in verjamejo, da se bodo vse njihove težave nekoč rešile in bodo živele srečno do konca svojih dni, tako kot v telenoveli. Kmalu sem celo popoldne po šoli preživela pred televizijo in gledala telenovelo za telenovelo, do večera. Vmes sem delala domačo nalogo in se naučila tudi učiti poleg televizorja. V glavnem TV je bil prižgan ves čas ko sem bila budna. Prav spomnim se kako jezna sem bila včasih, ko je zunaj grmelo in sem morala TV izklopiti. Tak slog življenja se me je držal tudi kasneje med študijem, ko sem živela v študentski sobi in prvo kar sem storila, ko sem se vselila, je bil nakup novega televizorja, ki je gorel non stop. Na srečo ali nesrečo je bila tudi moja takratna cimra odvisna od te naprave, kasneje pa sem tako ali tako imela svojo sobo in sem brez težav svoj slog življenja lahko peljala neovirano naprej.  Vse do poroke.

 

 

 

Po poroki sem prosti čas, raje kot pred televizorjem, preživela z možem in prav nič mi ni manjkalo ob tem. Obstajala je le ena težava. Moj mož ima prav tako šibko točko in to je računalnik, ki pa je tesno povezan z njegovim poklicem. In ko je bil mož na računalniku sem jaz ta čas zelo hitro znala izkoristiti sebi v prid za gledanje televizije. Prav spomnim se kako sem ga nekajkrat prav zvito prepričala, da je čas, da kaj postori na računalniku, samo zato da jaz ne bi zamudila svoje najljubše telenovele. Vendar kljub vsemu je bil napredek viden, saj namesto celo popoldne, sem tokrat imela čas le za eno telenovelo.

Kot vsak odvisnik sem imela šibka obdobja, ko sem televizijo gledala bolj in boljša obdobja ko sem si zavestno rekla, da je ne želim gledati. Po porodu se je moje življenje in moj prosti čas obrnil na glavo. Namesto v službi, sem doma in moj prosti čas je hkrati tudi moja služba. Rada preživljam čas s svojo hčerko, ki me vedno znova nasmeje in navduši, pa se kljub temu velikokrat zalotim kako buljim v TV medtem ko me ona gleda, hoče mojo pozornost ali pa naredi nekaj novega… in jaz to zamudim. Kar srh me spreleti koliko trenutkov sem zamudila zaradi televizije. Včasih se na kavču igramo in smejimo in moja dojenčica z veseljem steguje rokice k meni, me prime za nos, poboža po ličku ter se mi prešerno nasmeje, ko jo ogovorim. In nato mi nek dražljaj iz televizorja preusmeri pozornost in se obrnem stran in nekaj sekund ali minut gledam v TV, medtem ko moja dojenčica še vedno steguje roke k meni, me gleda in čaka da ji posvetim pozornost. Ali ni to ravno tako kot da bi se sredi pogovora s prijateljem, obrnila stran in ga ignorirala? Bi ta prijatelj tako kot moja mala pikica potrpežljivo čakal, da mu zopet namenim pozornost ali bi mi zameril, me po možnosti nadrl? Verjetno se vsaj zameri ne bi mogla izogniti, kar pomeni, da bo ta zamera s časom zrasla tudi v moji hčerki in bo rasla in rasla in nekoč, ko bo njen mož sedel pred TV, se bosta skregala in naslednjič zopet in zopet, pa nihče od njiju ne bo vedel zakaj, vse dokler moja mala pikica, takrat že gospa, ne bo začela razmišljati (ali pisati dnevnik) in bo ugotovila, da težava izvira iz njenega zgodnjega otroštva, ko jo je mama ignorirala zaradi televizorja in jo je strah, da jo ignorira tudi mož, ko sede pred TV.

Kot mama tega nikakor ne morem dovoliti, saj hčerki privoščim le najboljše in ji želim prihraniti vse slabe občutke in dogodke, zato sem se odločila, da problem rešim tu in zdaj. Možu sem naročila naj odstrani TV iz stanovanja, da me skušnjava kdaj ne premaga. Mislim, da bo tudi za hčerko bolje, če televizije nimamo in tako čas za risanke, dnevnik ali oddaje raje namenimo za skupno igranje ali ustvarjanje. Tako smo tudi prostor, kjer je bil televizor, lepo zapolnili z družinskimi fotografijami in priznam, da cel prostor sedaj zgleda veliko bolje. Jaz pa sem ponosna, ker sem brez televizije lahko boljša mama, žena, gospodinja in oseba.