Praznovanje obletnice, ko ne gre vse po načrtih - 2.del

V prejšnjem delu članka z naslovom Praznovanje obletnice, ko ne gre vse po načrtih -1.del, ste lahko brali o načrtih, ki sva jih imela z možem, za dan najine obletnice. Načrti so nama kaj hitro padli v vodo, ko je najina dojenčica večer pred obletnico dobila visoko vročino. In kako smo preživeli dan?

Najini pikici je ves dan telesna temperatura nihala, tja od 37,5 pa do 38,5 stopinj. Medtem, ko se je tu in tam le nasmejala pa sem opazila tudi, da ima precej otečeno zgornjo dlesen, ravno tam, kjer smo že ves čas opazovali kdaj bo na plano pokukala kaka enkica. No, razlog za vročino smo našli, zdaj smo vsi skupaj le upali, da zobek čim prej predre dlesen in vročina popusti. Na srečo nam je šlo vsaj vreme na roko, saj se je zunaj precej shladilo in tako vsaj nismo potrebovali klime, ki najbrž ne bi bila najbolj zdrava za otroka z vročino. Tako ali tako pa z vročičnim otrokom ne bi mogli iti ven. Moj dan ni bil prav pester. Cel dan sem preždela ob moji bolančici v zakonski postelji našega apartmaja in jo iz ene dojke prestavljala na drugo. Na srečo se je res želela veliko dojiti, za kaj drugega pa niti ni bila zainteresirana. Moj mož pa se je v dežju odpravil do gostilnice, kjer sva prejšnji večer rezervirala mizo in najino posebno hobotnico, ter odpovedal rezervacijo. Priznam, bila sem kar malo razočarana, da se je dan, ki bi ga morala preživeti skupaj z možem, obujati spomine in kovati načrte za prihodnost, odvil tako kot se je.

Pozno popoldan, ko je najina pikica spet malo zadremala, pa sva z možem začela brskati po hladilniku, saj nama je od skromnega zajtrka in vmesnega prigrizka, že pošteno krulilo v želodcih. Na srečo sva od doma vzela nekaj zaloge hrane, saj sva imela namen tu in tam tudi kaj skuhati in tako sva začela s pripravami. No, jaz prav veliko nisem mogla sodelovati, saj se je moja mala bolnica prav kmalu spet pritožila, da želi mojo dojko. Tako je mož ostal sam v kuhinji in pripravljal nekaj za pod zob. Ko sem izčrpana od uspavanja in dojenja končno le prišla do kuhinje z jedilnico, pa me je čakalo prijetno presenečenje. Moj mož je poskrbel za pravo romantično pojedino in vzdušje, ki presega tisto v najbolj fini restavraciji. V soju intimne razsvetljave lučke na napi, me je na mizi čakala prava pojedina. Za predjed je mož naredil domači »guacamole« namaz, ki ga je pripravil iz avokada, ki sva ga vzela s sabo od doma in domače rdeče čebule. Zraven pa je narezal še sir in vse skupaj ponudil s koruznimi ploščicami. Za glavno jed pa sva jedla na ponvi pečen sir za žar, hotdog štručko iz bližnjega marketa in solato z domačimi paradižniki, papriko in čebulo. Ob vsem tem pa sva nazdravila še s Coca Colo, ki sva si jo postregla kar v vinskih kozarcih. Svečano ni kaj.

Četudi sva bila oba izčrpana, pa sva v večerji izjemno uživala. Medtem, ko sva večerjala, se je najina pikica zbudila še dvakrat in potrebovala najprej malo mojega mleka, nato pa še malo očkove nežnosti. Najina večerja je tako trajala približno 2 uri, kar pa naju ni kaj dosti motilo. Sva pač imela »slow food«, tako kot v najprestižnejši restavraciji. Kljub vsemu sva si v dani situaciji znala naredit lep večer, ki nama bo zagotovo ostal v spominu. Zagotovo se bova te obletnice spominjala dlje, kot bi se je spominjala, če bi šla na gala večerjo s hobotnico.

Najina pikica je naslednji dan čudežno ozdravela, ko je na plano pokukal njen zobek, midva pa sva se polna vtisov in doživetij še dolgo smejala na račun spleta okoliščin, ki so naju presenetili na najino obletnico. Vseeno pa Dalmacije nisva zapustila ne da bi poskusila njihovo hobotnico. Privoščila sva si jo nekaj dni kasneje in si tako čisto običajen dan naredila malce bolj poseben.